Standard BS EN ISO 10619-1 je za gumijaste in plastične cevi in cevi. Merjenje fleksibilnosti in togosti Preskusi upogibanja pri temperaturi okolja.
V tem dokumentu so opredeljene tri metode za merjenje prožnosti gumijastih in plastičnih cevi in cevi (metode A1, B in C1), kjer se meri deformacija cevi ali cevi, in dve metodi za merjenje togosti (metode A2 in C2). merjenje sile, potrebne za upogibanje gumijastih ali plastičnih cevi ali cevi do določenega polmera pri temperaturi okolja.
Metode A1 in A2 so primerne za gumijaste in plastične cevi in cevi z notranjim premerom do vključno 80 mm.
Metoda A1 omogoča merjenje fleksibilnosti cevi ali cevi z merjenjem zmanjšanja zunanjega premera, ko je cev stisnjena med dvema ploščama.
Metoda A2 zagotavlja sredstvo za merjenje sile, ki je potrebna, da doseže določen polmer upogibanja, ko je cev ali cev stisnjena, kot med dvema ploščama. Preskus se lahko izvede pri določenem notranjem tlaku.
Metoda B je primerna za gumijaste in plastične cevi in cevke z notranjim premerom do vključno 100 mm in zagotavlja sredstvo za ocenjevanje obnašanja cevi in cevi, kadar se upognejo okoli trna. Uporabljen končni premer trna se lahko upošteva kot minimalni polmer upogibanja cevi ali cevi. Ker je ta vrednost določena z zmanjšanjem zunanjega premera, se lahko uporabi kot merilo fleksibilnosti cevi ali cevi. Cev ali cev, ki se preskuša, se lahko tlaka, pod tlakom ali pod vakuumom in, če je potrebno, z ukrivljenostjo ali proti ukrivljenosti cevi ali cevi, če je takšna ukrivljenost prisotna.
Metode C1 in C2 sta primerna za gumijaste in plastične cevi in cevi z notranjim premerom 100 mm in več.
Metoda C1 zagotavlja sredstvo za določanje fleksibilnosti cevi in cevi pri minimalnem polmeru upogiba.
Metoda C2 zagotavlja metodo za merjenje togosti cevi in cevi pri minimalnem polmeru upogiba.
